Mat 22 | SlvZNZ | STEP | Jezus je povedal mnogo prispodob, da bi pojasnil, kaj je nebeško kraljestvo.

Matthew 22

Kralj, ki je vabil na svatbo

(Luka 14,16-24)

1 Jezus je povedal mnogo prispodob, da bi pojasnil, kaj je nebeško kraljestvo. 2 Dejal je: “Nebeško kraljestvo lahko primerjamo kralju, ki je priredil veliko svatbeno svečanost za svojega sina. 3 Povabil je mnoge goste in ko je bilo vse pripravljeno, je poslal služabnike, da bi povabljenim sporočili, da je vse pripravljeno. Toda nihče ni hotel priti. 4 Poslal je še druge služabnike, da bi jim ponovno povedali: ‘Vse je pripravljeno. Zaklali smo vole in teleta. Pohitite in čimprej pridite!’ 5 Toda gostje, ki jih je povabil, niso imeli volje priti, temveč je vsak nadaljeval s svojimi opravili, eden na kmetiji, drugi v trgovini. 6 Nekateri so celo pretepli služabnike in ravnali z njimi, kot se ne spodobi, nekaj pa so jih celo pomorili.

7 Nato je jezni kralj poslal svojo vojsko. Prijeli so morilce ter jih pomorili, njihovo mesto pa požgali. 8 Potem je dejal svojim služabnikom: ‘Svatbena svečanost je pripravljena, toda povabljeni gostje niso bili vredni, da se udeležijo svečanosti. 9 Pojdite zdaj na ceste in povabite vsakega, kogar srečate!’ 10 Storili so tako in privedli so vse, ki so jih našli: dobre in hudobne. Tako je bila svečana dvorana polna gostov. 11 Ko je prišel kralj, da bi pozdravil svoje goste, je opazil človeka, ki ni imel praznične obleke. 12 – 13 ‘Prijatelj, kako si prišel sem brez praznične obleke, ki je bila pripravljena tudi zate?’ Človek mu ni znal odgovoriti. ‘Zvežite mu roke in noge in ga vrzite ven v temo!’ je strogo zapovedal kralj. ‘Tam bo jokal in škrtal z zobmi in nihče mu ne bo mogel pomagati.’ 14 Mnogi so namreč povabljeni, toda le malo jih je, ki hočejo priti.” ^{▼▼V izvirniku: Mnogo je poklicanih, a malo izvoljenih.}

Bog ali cesar?

(Marko 12,13-17; Luka 20,20-26)

15 Zdaj so se farizeji začeli posvetovati, kako bi Jezusa zvabili v past, da bi dejal kaj takega, za kar bi ga lahko obtožili. 16 Poslali so k njemu nekaj svojih ljudi in nekaj pristašev kralja Heroda. Rekli so mu: “Gospod, vemo, da ti gre samo za resnico. Ti nam poveš naravnost, kako naj živimo po Božji volji. Tudi ne vprašaš, ali bo resnica ljudem všeč ali ne. 17 Zato nam povej tole: Ali je Božja volja, da plačujemo davek rimskemu cesarju, ali ni?” 18 Jezus je spoznal njihovo zahrbtnost. “Hinavci!” je zaklical. “Zakaj mi poskušate nastaviti past? 19 Pokažite mi denar!” Dali so mu rimski kovanec. 20 “Čigava podoba in ime je vtisnjeno na njem?” jih je vprašal. 21 “Cesarjeva!” so odgovorili. “Dajte potem cesarju, kar je njegovega, Bogu pa tisto, kar pripada njemu.” 22 Ta odgovor jih je presenetil. Niso vedeli, kaj naj bi odgovorili. Pustili so Jezusa in odšli.

Vprašanje o vstajenju mrtvih

(Marko 12,18-27; Luka 20,27-40)

23 Tega dne je prišlo tudi nekaj saducejev k Jezusu. To so bili ljudje, ki so trdili, da ni vstajenja od mrtvih. Vprašali so Jezusa. 24 “Gospod, Mojzes je določil: Če umre mož, ki je bil poročen, brez otrok, naj se njegov brat poroči z vdovo in prvi sin naj dobi ime umrlega. ^{▼▼5. Mojzesova 25,5-6.} 25 Med nami je živelo sedem bratov. Prvi se je poročil in umrl brez otrok. Njegov brat se je poročil z vdovo. 26 Tudi drugi brat je umrl in naslednji brat je vzel vdovo za ženo. Tako se je to nadaljevalo, dokler ni bila žena poročena z vsemi sedmimi. 27 Na koncu je umrla tudi ona. 28 Čigava žena bo po vstajenju od mrtvih? Saj je bilo sedem bratov poročenih z njo.” 29 Jezus je odgovoril: “Ne poznate niti Božje besede niti Božje moči! Motite se! 30 Po vstajenju ljudje ne bodo več živeli v zakonski zvezi, ampak bodo tisti, ki vstanejo od mrtvih, kakor angeli v nebesih. 31 Če pa menite, da ne bo vstajenja od mrtvih, bi vas rad spomnil, kaj pravi Božja beseda. Takole piše: 32 ‘Jaz sem Bog Abrahama, Izaka in Jakoba.’ ^{▼▼2. Mojzesova 3,6.} Bog vendar ni Bog mrtvih, temveč je Bog živih!” 33 Te Jezusove besede so zapustile globok vtis na vseh, ki so ga poslušali.

Najpomembnejša zapoved

(Marko 12,28-31; Luka 10,25-28)

34 – 35 Ko so farizeji slišali, kako je zaprl usta saducejem, so si izmislili novo vprašanje. Neki verski učitelj ga je vprašal: 36 “Gospod, katera zapoved je najpomembnejša v Božjem zakonu?” 37 Jezus je odgovoril: “ ‘Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse duše in z vsem razumom!’ ^{▼▼5. Mojzesova 6,5.} 38 To je prva in najpomembnejša zapoved. 39 Prav tako pomembna je tudi druga zapoved: ‘Ljubi bližnjega, kakor ljubiš samega sebe!’ ^{▼▼3. Mojzesova 19,18.} 40 V te zapovedi so vključene vse druge zapovedi in zahteve prerokov.”

Davidov ali Božji Sin?

(Marko 12,35-37; Luka 20,41-44)

41 Ob tej priložnosti je Jezus vprašal farizeje: 42 “Kaj pravite vi o Kristusu? Čigav Sin je?” Odgovorili so: “Davidov!” 43 “Zakaj pa ga David imenuje navdihnjen z Božjim Duhom ‘Gospoda’? David je namreč dejal:

44 ‘Bog je dejal mojemu Gospodu:
Sedi na častno mesto na moji desnici,
dokler ne storim, da ti bodo vsi sovražniki pokorni!’ ^{▼▼Psalm 110,1.}
45 Če ga David imenuje ‘Gospoda’, kako more biti njegov sin?” 46 Na to mu niso znali odgovoriti. Odtlej mu nihče več ni upal postaviti še kakšnega vprašanja.